Ocena sprejemljivosti in kumulativnih vplivov za prostorske ureditve na morju načrtovane s Pomorskim prostorskim planom Slovenije

Pomorski prostorski plan Slovenije določa, da se v fazi nadaljnjega načrtovanja s PPP načrtovanih prostorskih ureditev določita:

• njihova sprejemljivost, ob upoštevanju ranljivosti, privlačnosti in ustreznosti posameznih območij,
• kumulativna obremenjenost celotnega morskega okolja. 

V študiji so preverjeni sprejemljivost in kumulativni vplivi za prostorske ureditve načrtovane s PPP s področja turizma in pomorstva, ter za vse prostorske ureditve, ki jih je možno skladno s PPP načrtovat v priobalnem pasu na morju. Študija je v pomoč vsem pri pripravi izvedbenih prostorskih načrtov na državni in lokalni ravni (DPN, OPN in OPPN).

Ekonomska, družbena in okoljska zmogljivost istrskih občin za razvoj turizma

Naloga, ki obravnava analizo ekonomske, družbene in okoljske nosilne zmogljivosti istrskih občin za razvoj turizma, temelji na metodi diagnostičnega semaforja, ki omogoča celovito oceno in usmerjanje turističnega razvoja na podlagi kazalnikov, razvrščenih v tri stebre trajnostnega razvoja: ekonomski, družbeni in okoljski. Čeprav je metoda splošno prenosljiva, je njena implementacija na drugih geografskih območjih odvisna od specifičnih značilnosti območja obravnave (občine, regije, ipd.), kar zahteva izvedbo novega nabora kazalcev, ki kar se da najbolje zajamejo specifike območja obravnave, določitve kriterijev za njihovo vrednotenje ter ukrepov.

Geografska lega, podnebni pogoji, naravne danosti, socio-ekonomske razmere, obstoječa infrastruktura ter raven turističnega razvoja bistveno vplivajo na izbor kazalcev. Na primer, v gorskih regijah bi bilo treba večjo težo nameniti kazalnikom, povezanim z dostopnostjo in zimsko sezonskostjo, medtem ko bi v urbanih središčih poudarek lahko bil na kapacitetah mestne infrastrukture in vplivih na prebivalstvo.

Poleg prilagoditve kazalnikov je prav tako ključno oblikovati kriterije, ki odražajo dejansko stanje in mejne vrednosti, specifične za dano območje. To vključuje na primer določitev različnih pragov za gostinsko in nastanitveno zmogljivost, glede na to, ali gre za destinacijo, ki je usmerjena v množični turizem ali trajnostni razvoj z nišnimi produkti.

Ukrepi, predlagani na podlagi diagnostičnega semaforja, morajo biti prav tako prilagojeni lokalnim okoliščinam. Medtem ko bi na območjih z visoko turistično obremenitvijo lahko prevladovale restriktivne politike, kot je omejitev gradnje novih kapacitet in razvoja novih turističnih produktov, bi na destinacijah z nižjo obremenitvijo ukrepi morda spodbujali razvoj novih produktov in širitev ponudbe.

Izvedba metodologije na različnih območjih tako zahteva ne le temeljit uvodni pregled geografskih, socio-ekonomskih in okoljskih razmer, temveč tudi participativen pristop, vključno z vključevanjem lokalnih deležnikov v določanje kazalnikov, kriterijev in ukrepov. Takšen pristop zagotavlja, da se diagnostični semafor prilagodi specifičnim potrebam in izzivom posameznega območja ter prispeva k trajnostnemu upravljanju turizma na način, ki podpira lokalno skupnost in okolje. Hkrati pa participativni pristop poda tudi veljavo oblikovanim ukrepom in s tem dviga legitimnost njihove izvedbe.

Naloga tako lahko predstavlja temelj za nadaljnjo uporabo metode na drugih območjih, z jasno usmeritvijo k prilagodljivosti in vključenosti lokalnih značilnosti v proces oblikovanja kazalnikov in ukrepov.